Ko nisem imela pojma, kaj počnem (in zakaj je bilo to v redu)

Ko nisem imela pojma, kaj počenm (in zakaj je bilo to v redu)

Bilo je obdobje, ko sem vsako jutro odprla telefon z enakim vprašanjem v glavi: Kaj pa, če enostavno nimam pojma?Nihče vam ne pove, da je začetek lastne poti podoben skoku v temo. Ne veš, kje boš pristal. Ne veš, ali te bo kdo sploh ujel.

Cena, ki je nisem znala izgovoriti

Spomnim se prvih konzultacij. V glavi sem imela številko, a ko je prišlo do trenutka, da jo povem naglas, mi je zastal glas. Kot da bi s ceno priznavala nekaj, kar si ne zaslužim. Kot da je moje znanje, moje ure učenja, moja intuicija, moj čas — vredno manj, če ga poimenujem z evri. To ni bil problem matematike. Bil je problem vrednosti. Nisem znala postaviti cene, ker si v sebi še nisem priznala, da je to, kar ponujam, resnično vredno. In tu se je začelo prvo pomembno spoznanje: nizka cena ni znak skromnosti — je znak strahu. Strahu, da me bodo zavrnili, če si upam reči, koliko sem vredna.

Meje, ki jih nisem znala postaviti

Potem so prišle meje. Ali bolje — njihova odsotnost. Odgovarjala sem ob polnoči. Podaljševala sem seje, ker sem se počutila krivo, da bi rekla "čas je potekel". Dovolila sem, da je moje delo posegalo v vsak kotiček mojega dne, ker sem verjela, da je to del tega, da si "dobra" v tem, kar delam. Nihče mi ni povedal, da lahko sočutje obstaja skupaj z jasno postavljeno mejo. Da lahko rečeš "ne morem zdaj" in še vedno ostaneš oseba, ki ji je mar.Meje se nisem naučila postaviti čez noč. Naučila sem se jo postaviti, ko sem enkrat prevečkrat prišla do točke izgorelosti in si rekla: če hočem to delati še dolgo, moram najprej zaščititi tisto, kar mi to sploh omogoča — sebe.

Strah pred ljudmi — in strah pred samo seboj

Delo z ljudmi je bilo najbolj strašljivo od vsega. Ne zato, ker bi se bala kart  — v tistem sem bila samozavestna. Bala sem se trenutka, ko nekomu odprem prostor, on pa mi na dlan položi svojo bolečino, svoj strah, svoje razpadajoče razmerje, svojo negotovost o prihodnosti — in jaz moram biti tista, ki zdrži, razume, pomaga.Kaj, če ne bom dovolj dobra? Kaj, če ne bom vedela, kaj reči? Kaj, če jih razočaram v trenutku, ko so najbolj ranljivi?To ni bil strah pred ljudmi. Bil je strah pred lastno nezadostnostjo.

Uspeh, neuspeh — in vmesni prostor, kjer se dejansko zgodi rast

In potem uspeh in neuspeh. Ta dva, ki visita nad vsakim, ki si upa nekaj ustvariti sam. Vsaka dobra seja mi je dala krila. Vsaka, kjer sem imela občutek, da nisem zadela v polno, me je vrgla nazaj v dvom — ali sploh znam to, kar govorim, da znam?

Šele kasneje sem razumela nekaj, kar danes ponavljam tudi svojim strankam: uspeh in neuspeh nista dva nasprotna pola. Sta isti proces, gledan v dveh različnih trenutkih. Vsaka seja, ki se mi je zdela "neuspešna", me je nekaj naučila — o meji, o komunikaciji, o tem, kje moram biti bolj jasna. Ni bila dokaz, da nisem dovolj dobra. Bila je gradivo, iz katerega sem gradila naprej.

Kako sem to premagala

Ne z eno veliko odločitvijo. Z na tisoče majhnimi.

Vsakič, ko sem kljub strahu izrekla svojo ceno — in nisem popustila.

Vsakič, ko sem rekla "ne morem zdaj" — in nisem čutila potrebe, da bi se opravičevala.

Vsakič, ko sem po težki seji ostala sedeti sama sabo, namesto da bi pobegnila v samokritiko.

Vsakič, ko sem si dovolila biti začetnica, ne da bi to pomenilo, da nisem dovolj.

Premagala sem to tako, da sem nehala čakati na trenutek, ko se bom počutila "pripravljeno". Ta trenutek ne pride. Pripravljenost se gradi z delovanjem, ne pred njim.

Če ste tam, kjer sem bila jaz

Če danes stojite na začetku svoje poti — bodisi poslovne, ustvarjalne, duhovne, karkoli že — in vas je strah, da ne veste dovolj, da niste dovolj dobri, da si ne upate postaviti cene ali meje: to ni znak, da niste pripravljeni.

To je znak, da ste na začetku nečesa resničnega.

Izgubljenost ni napaka na poti. Je del poti.